Ko zvečer včasih poslušam dnevnik in prebiram revije o verskih, rasnih,
kulturnih in spolnih nasiljih, se večkrat, ko se ponoči zazrem v nebo vprašam:
Le kako so si zvezde lahko prijateljice in se združujejo v ozvezdja, čeprav so med
seboj tako oddaljene? Ljudje se pa dostikrat še na cesti ne pozdravimo. Ko
prebiram kako so se rase: črnci, indijanci , mulati in belci zaničevali med
seboj, se rad zazrem podnevi v Sonce in ga vprašam:
»Zakaj se pa ti s svojimi sestrami in brati ne prepiraš , čeprav so nekateri
modri, beli , zeleni, nekateri so tako rumeni kot ti, drugi pa spet oranžni in
vijolični? Vsi lahko krožite okoli središčnega jedra Galaksije.«
S svojimi rumenimi žarki se mi prijazno nasmeji:
»Človek, veš, v slogi je moč. Mi si vedno svetimo, tako da nikoli ne
spregledamo drug drugega. Tudi v moji mali družinici, kjer živiš ti , si moji
otroci vedno svetijo, saj jim svetlobo jaz pošiljam in zvesto krožijo okoli
mene.«
»Ampak Vesolje je tako veliko, da se težko vidite med seboj « mu tarnam.
»Res je, da je zelo veliko, prav zato pa smo tudi zvezde veliko večje, kot
ljudje in imamo boljše oči.Zato tudi modre in bele zvezde, ki so najmanjše,
najmočnejše svetijo, da jih me, srednje zvezde ne spregledamo, prav tako pa
tudi večje nas ne.«
»Tukaj na Zemlji je pa vse tako čudno. Ljudje bolj poznajo vas, kot pa se
poznajo med seboj. Ne vzamejo si časa zase in za prijatelje.«
Zapihljal je vetrič in beli oblaki so se začeli premikati po nebu:
»Jaz za vas, ljudi porabim vsako sekundo štiri milijone ton mase svojega
življenja, da živite, in sem zelo žalostno, ko vas gledam, kadar se nimate
radi. Ko me prekrije oblak, mislite, da sem se skrilo, in da me ni več, če
dežuje. Tako pa ravnate z ljudmi. Če kdo nosi v sebi bolečino, mislite, da se
skriva ali izogiba in mu ne znate ponuditi roke.«
»Kaj pa delate, ko krožite okoli središčnega jedra Galaksije?« ga rad tudi
povprašam.
»Ko krožim okoli jedra, se ves čas pogovarjam s svojimi brati in sestrami o
težavah in veselju, saj jih imam okoli sto milijard v naši Galaksiji, Rimski
cesti, medtem ko potujejo z menoj. Ko se od katere oddaljim se ji prijazno
nasmejim, ko pa se ji spet približam, lahko veselo poklepetava, saj obkrožim
jedro v 225 milijonih letih z zelo veliko hitrostjo 220 kilometrov na sekundo.«
»Zvezde se imate pa res zelo rade«, sem se mu žalosten nasmehnil.« Ljudje smo
veliko bolj počasni in veliko manj nas je na Zemlji kot zvezd v Vesolju, pa se
dostikrat raje obrnemo stran od sočloveka. Le z raketami bi letali k vam na
obisk in raziskovali Vesolje.«
»Tudi ljudi smo ustvarile zato, da bi se vrteli skupaj okoli enega cilja:
medsebojnega spoštovanja, ljubezni in miru. Vsaka zvezda v Vesolju bi povedala
dobro željo. Nasilje ne bi vladalo na nobenem planetu. Ogenj ljubezni bi žarel po
vsem Vesolju.«
Na sinjem modrem nebu je Sonce spet še bolj zažarelo:
»Na žalost je tako, da bolj nas boste spoznali, manj se boste poznali med
seboj. Vendar zmerom se bo našel na svetu kdo, ki te bo imel rad. Čeprav se ti
je godila krivica, boš v takem človeku začutil, da ti je vlil moč. In takrat bo
moj žarek in žarek mojih bratov in sester posvetil v tvoje srce.«
Ko sonce zvečer zaide in občudujem njegovo zarjo, sem zelo vesel. Tudi v
oblačnem vremenu vem, da je med nami, saj nam pošilja dež, da bi nam pomagal,
da bi preživeli…
GREGOR KRALJ
NA TRIGLAV
V sončnem
jutru so se
mati, oče, hči
in sin odpravili na Triglav.
V daljavi se
jim je svetil triglavi oče
Julijcev, triglavi starosta
južnoapneniškega gorstva, triglavi
mož, ki s
svojo mogočnostjo privablja
k sebi navadne zemljane in
alpiniste.
Ko se je
družina peljala skoz
Bled, so vsi
prosili Boga, da
sina ne bi
vrglo, da bi
mu božjast med
plezanjem po strmih
triglavskih grebenih prizanesla, saj jih je Najsvetejši
na otoku še
zmerom uslišal, tudi
takrat, ko je
kot štiriletnik hotel
sam s pomočjo plavuti priplavati
do cerkvice, ne
da bi vprašal starša.
Ko so se
štirje planinci polagoma
vzpenjali po Rudnem
polju, so gledali
žarečo kroglo, kako
jim kaže pot
in vliva moč,
da dosežejo cilj.
»Sin, boš zmogel?«sta
ga vprašala starša.
»Seveda, saj me
Bog varuje, pa
še zvezda tako
lepo sveti belemu
velikanu, od katerega je
vsak človek več
kot tisočkrat manjši.«
Z Rudnega na
Velo polje do
Vodnikove koče in
od tam so zvečer prišli
do koče Planika,
že zelo blizu
cilja, kjer so
prespali.
»Kako se v
naravi vse prepleta,«so se pogovarjali.«Planike uspevajo
v gorah, gore
in morje, ljudi, živali in rastline je
ustvarila naša zvezda
Sonce, vse skupaj
pa je ustvaril Bog.«
Ko so zjutraj
začeli plezati po
klinih in se
prijemati žične vrvi,
je sin dobil rahel epileptični
napad. Noge so se
mu zatresle, kot
elektrika ga je
spreletelo, a tal
ni izgubil pod
seboj.
»Sedaj smo pa
v zagati. Pa še
tako ozko in
strmo je tukaj. In
še privezan nisi.
Kaj , ko bi šli
nazaj?« sta predlagala starša.
»Saj bo vse
v redu, saj
me Bog varuje, saj me
ne bo zapustil, pa še
Sonček tako lepo
sveti.«
In res so
šli do vrha , z Malega na
Veliki Triglav. Zelo
ozka , komaj trideset centimetrov široka stezica je
odločala poleg Boga
o njihovem življenju,
posebno o sinovem,
vendar željo mu
je pomagal uresničiti,
kot že velikokrat do zdaj , in
mu obljubil pomoč in
varstvo še vnaprej.
»Pa nas je
res Bog rešil,« so
se oddahnili na
vrhu. Zmolili so očenaš
in zdravomarijo za
srečno vrnitev in
se razgledali po
sinje modrem nebu,
v daljavi se
je videlo morje.
Ko so se
vsi štirje srečni
spuščali s Triglavovega strmega hrbta, sta
mama in oče
svarila sina:
»Nikar tako ne
hiti.«
Pa jima je
odvrnil:
»Saj me Jezus,
Marija in Bog varujejo.«
Plošče z imeni
mrtvih planincev so
mu za hip ustavljale korak.
Ko so skupaj
z drugimi srečnimi
in ponosnimi planinci prispeli do Planike, so malo počili in se
odžejali.
Kar močan veter jih je gnal naprej do Vodnikove koče čez Velo in Rudno polje do Pokljuke. Tiha molitev v zahvalo Gospodu jih je spremljala, ko so sedali v avto. Sončevi bratje in sestre so jim svetili, ko je nebo prekrila tema.
Je res pogum
zameglil modrost? Ali pa
brez modrosti ni
poguma…
Na vrh
Triglava
pa ne
more vsak,
na vrh
Triglava
gre le korenjak.
GREGOR KRALJ