POTOVANJE  S  SESTRICO  SAVO  V   NICO

 

 

 

1.poglavje

 

Moja   sestrica   Sava  in  jaz  sva  že  od  vsega  otroštva   sanjala,  da  bova  šla   skupaj   z   agencijo   na   Sredozemsko   morje,  ko  bo  dopolnila   osemnajst   let.  Vendar   pa  sem   jaz   denar  privarčeval  že  prej,  tako  da  sva    z   mojo   vrtnico,  kot   Savo   rad   imenujem, ko  sem   prebral   knjigo  Mali   princ,  lahko   odpotovala  na  eno  najlepših  in  najbolj

mondenih  obal,  na  Azurno  obalo,  že  28. aprila  2000, še  preden  je  Sava  dopolnila  šestnajst  let. Počutil  sem  se  presrečnega, saj  ji  je  manjkalo  še  dve  leti  do  polnoletnosti.

Rojstni  dan  ima   14. maja,  zato  je  tudi  to  moj  najljubši  mesec.

Ko  sem  šel  z  očkom  rezervirat  štiridnevno  potovanje  v  Nico, me  je  najprej   kar  zelo  potrlo, ko  me  je  gospa, ki  sprejema  rezervacije , vprašala,  če  je  moja  punca. Danes  ljudje človeka   sodijo  le  po  zunanjosti, ne  znajo  pa  mu  pogledati  v  dušo. Zato  dostikrat  20.stoletje  označujem  kot   stoletje   svinjskih  vojn  in  spolne  razbrzdanosti   oziroma  seksa.

Bolj  se  je  približeval  dan  odhoda, bolj  se  mi  je  srce  polnilo  s  srečo  in  vsak   dan   težje   sem  ga   pričakoval. Ko  je  prišel  zadnji   dan,  od   veselja  kar  nisem   mogel   zaspati. Prihodnost   vidim   v   bratsko-sestrski  oziroma   prijateljski  ljubezni   med   ljudmi,  ki  edina  lahko  svet  obdrži  pokonci. 

 

 

2.poglavje

 

Ko  sva  se   zjutraj   ob   štirih   prebudila,   sem   na   žalost   dobil   močan   epileptični  napad, ki  me  je   kar   malce   zmedel. Ko  pa  smo   se   ob   šestih   zjutraj   odpeljali  izpred   hale   Tivoli,  sem  si  rekel:

«Saj  me  varuje  moja  vrtnica.«

Tako  sva  se   s   Savo   usedla   na   zadnje   sedeže,  ki  so bili  še   prosti,  jaz   pa   sem    položil   glavo   v   njeno   naročje   in    počil. Po   približno   petih  urah   vožnje   se   je   še

Sava   naslonila  v   moje   naročje   in   rahlo   zaspala,  jaz   pa   sem   z    velikim   zanimanjem   opazoval   pokrajino   in   poslušal  našega  vodiča  gospoda  Jerneja   Zajca,  ki   nam  je  predstavil  Italijo  z  gospodarske,  zgodovinske  in  kulturne  plati,  še  posebej  Genovo,  ki  je  najpomembnejše  italijansko pristanišče.

Po  slabih  dvanajstih   urah   deževne   vožnje   smo  se   namestili  v  hotelu.

Ko  sva  s  Savo  odprla   vrata  najine  sobe,  sva  vsa   vesela  planila  na   posteljo,  se   objela,  sestra   pa   mi   je   vsa   nasmejana   rekla:

«To  bo  cool,  tamal.«

»Savica,  sedaj   bova  pa  štiri dni  sama   skupaj,«sem  ji  ves  presrečen  odvrnil.

Hitro  sva  si  zamenjala  obleke;Sava  je  dala  meni  svojo   majico,  prav   tako  pa  tudi jaz   njej   in   z    rokami   sva   si   udarila:

»Give   me   five.«

Ko   smo   odšli   na  sprehod,  je   kljub   slabemu   vremenu   v   najinih   srcih   sijalo    sonce   in   z   velikim   zanimanjem   sva   opazovala   zgradbe  v   Nici, Savo   pa   so  zelo prevzeli   črnci,  saj   jih  ima   zelo  rada   in   mi  je  z   navdušenjem   rekla:

»Grega,  jaz   bi   se   pa   kar   v   Nico    preselila.«

»Saj  bi  se   tudi  jaz,« sem  ji  z  nasmehom  odvrnil.

»A  sem  te  v  hotelu  dobro  posprejala   po  laseh,  da  si  lepši. Saj  sem  te  še  bolj  urihtala  kot   sebe.«

»Sem  pa  res  lepotec,« sem  ji  ves  navdušen  odvrnil.

Ko  smo  si  ogledali  mesto,  so  me  zelo  prevzele  tudi  palme  ob  obali  in  Savi   sem  v   šali  rekel:

»Sedaj  pa  še  malo  pa  bova  na  ekvatorju.Si  videla, koliko  vesolja   sva  prepotovala?«

»Grega, kakšnega  vesolja  neki!A  sanjaš?«me  je  ljubkovalno  zbodla.

»Savica, tudi  Zemlja  je  del  vesolja  in  od  Ljubljane  do  Nice  sva  prevozila  okoli   osemsto  kilometrov,« sem  ji  smeje  odvrnil.

Ko  smo  se   vrnili  s  sprehoda,  sva  se zmenila,da bova  šla  v  Mac  Donalds.

»Sedaj  bova  pa  ponočevala,« sva  se  smehljala.In  res  sva  si  kupila  menija,  ju  zložila  v  vrečo  in  odhitela  proti  hotelu.Vendar  sva  se  zgubila  in  začela  iskati  pot  nazaj.Nisva  je  takoj  našla.

»Pa  povprašajva  v  tem  hotelu,«  sem  ji  rekel.

Neki  gospod  nama  je  narisal  pot  do  najinega  hotela  in  končno  sva  ga  našla.

»Sva  pa  res  pametna , kaj, ti  moja  kapljica?Saj  vse  najdeva,« sem  se  ji  nasmehnil.

»Midva  sva  itak  pametnjakoviča,« se  je  Sava  pošalila  nazaj.

Ko  sva  prispela  v  hotel, sva  pojedla  krompir  in  sendvič, kokakolo  pa  sva  prepustila  kar  mravljicam. Nato  sva  drug  drugega  pokrižala  in  prvič  v   življenju  prespala  v  drugi  državi.      

 

 

3.poglavje

 

Zjutraj  sva  se  v  sončnem  vremenu  ob  osmih  prebudila, si  spet  izmenjala  cunje  in  odhitela  na  zajtrk. Nato  smo  se  skupaj  odpeljali  v  vasico  St.  Paul  de  Vence,  znano  po  fondaciji  Maeght.  Vozili  smo  se  po  gričevnati  pokrajini,  posejani  s  sredozemskimi  sadeži  in  prelepim  razgledom  na  morje.

Ko  smo  parkirali  avtobus, smo  se  sprehodili  skozi  vasico  in  šli  proti  cerkvi.Med  sprehodom  je  neka  gospa  rekla  Savi:

»A  veš,  da  si  zelo  podobna  moji  nečakinji? Po  laseh  in  obrazu.Nečakinja  hodi  v  prvi  letnik  Gimnazije  Vič  in  ima  rojstni  dan 6. junija.Kdaj  si  pa  ti  rojena?«

Sava  je  malce  skromno  odgovorila:

»14. maja.Hodim  pa  v  prvi  letnik  Vzgojiteljske.«

Jaz  pa  sem  svojo  vrtnico  potrepljal  po  rami  in  pristavil:

»S  sestrico  sva  zelo  velika  prijatelja. Za  njen  šestnajsti  rojstni  dan  sem  jo  povabil  na  Azurno  obalo.«

In  vsem  ljudem  sva  stopila  kar  malce  v  oči  in  gospa  je  pristavila:

»Se  imata  pa  zares  rada.«

Ko  sem  pogledal  v  sonce,  sem  si  mislil:

»Nekje  v  vesolju,  na  nekem  majhnem  planetu pazi Mali  princ  svojo  vrtnico,  na  planetu Zemlja, ki  bi  bil  tudi  le  ena   izmed  zvezd  v  vesolju, če bi jo gledal  z  drugega planeta, pa  pazim  jaz  na  svojo  Savo.« 

Gospa  je  prosila  Savo  še  za  naslov, da  bi  se  z  njeno  nečakinjo  dopisovali,  vendar  si 

ga  potem  nista  izmenjali.

V  fondaciji  Maeght  sva  skupaj  s  Savo  izbrala  Piccasovo  sliko  in  knjigo  njegovih  slik,  nato  sva  si  ogledala  še  ostalo  razstavo.

Iz  St.  Paul  de  Venca  smo  se  napotili  proti  Cannesu,  kjer  prirejajo  največji  filmski  festival  v  Evropi.Skupaj  smo  odšli  do  festivalne  dvorane.  Nato  sva  s  Savo  skupaj   stopila  v  vodo,  kar  je  bil  njen  krst  v   Ligurskem  morju.

»Do  sedaj  si   noge  namakala  le  v  Jadranskem,« sem  ji  rekel  ves  vesel.

Nato  sem  si  jaz  zaželel,  da  bi  šla  skupaj  na  otoček  z  ladjico,  vendar  sva  imela  premalo  časa. Sava  se  je  malo  posončila  na  pomolu, jaz  pa  sem  se  malo  sprehodil  ob  obali  in  pojedel  kepico  sladoleda,  Sava  ga  namreč  ni  hotela.

Po  Cannesu  smo  se  odpravili  še  v  vasico,  kjer  je  deset  let   živel   Picasso , in  si  ogledali  cerkev  v  muzeju,  kjer  so  bile  shranjene  neverjetne  umetnine.

»Čez  sto  let  bomo  gledali  pa  slike  Save  Kralj,« sem  se  pohecal.

Kupil  sem  si  umetniški  domino  s  Picassovimi   slikami  in  knjigo  njegovih  slik  v  angleščini  za  mamico.

Ko  smo  se  vrnili  v  hotel,  sva  bila  vsa  izčrpana  in  sva  se  najedla  politank. V  postelji

sem  premišljeval,  koliko  lepih  trenutkov  sva  preživela,  in  ko  sva  zagrinjala  zaveso,  da  sva  lahko  videla  malo  ven,  sva  drugo  noč   z  radostjo  v   srcu  sladko  zaspala  na  najinem  vesoljnem  potovanju.

 

 

4.poglavje

 

Tretji  dan  smo  obiskali  kneževino  Monaco.

Najprej  smo  šli  na  trg,  kjer   si  je  Sava   izbrala  majčko,  a  vsaka  ji  ni  bila  všeč,  saj  hoče  biti  lepa  vsaka  majhna  gospodična. Ko  si  jo  je  slednjič  le  izbrala,  sem  bil  zelo  vesel,  saj  je  bila  vsa  srečna. Rekla  mi  je:

«Grega,  veš,  da  so  meni  všeč  reparske  majice? Zmerom  mi  poskusi  kupiti  reparsko.«

Potrepljal  sem  jo  po  rami:

O,  ti  moja  izbirčna  Metka.

V   parfumeriji  sem  bil  ves  presrečen,  da  sem  Savi  lahko  kupil  parfumček,  saj  mi  je  tako  kot  Malemu  princu  vrtnica  dišala,  ko  sva  bila  skupaj,  z  njim  se  bo  lahko  še  velikokrat  nadišavila.

»Sedaj  boš  pa  še  bolj  dišeča  moja  vrtnica,«sem  ji  ves  vesel  rekel.

Zavila  je  svoje  drobne  modre  očke  in  njen  smehljaj  na  obrazu  me  je  osrečil.

V  Monacu  smo si  še  ogledali  eksotične  vrtove. Ker  je  bil  pogled  navzdol   preveč  strašen,  si  jih  nisem  upal  pogledati,  tako  da  si  jih  je  Sava  sama,  jaz  pa  sem  si  le  prelepo  cvetoče  kaktuse  ogledoval  bolj  od  blizu.

Nato  pa  smo  si  ogledali  še  cesto, kjer  potekajo  dirke  formule  1  za  veliko  nagrado  Monaca.

Z  mojo  vrtnico  sva  si  še  ogledala  Oceanografski  muzej. Najdlje  sva  si  ogledovala  ribe  v  akvariju,  nato  sva  drug  drugega  pri  ribjem  okostju  še  slikala. Zatem  sva  si  v  muzejskem  kinu  še  ogledala  film  o  muzeju.

Ko  pa  smo  prišli  do  igralnice,  Sava  ni  smela  vstopiti,  kar  jo  je  malo  prizadelo. Jaz  pa  sem  se  kot  Mali  princ  spomnil,  da  lahko  raziščeva  še  malo  Monte  Carlo,  kot  on  bližnje  asteroide. In  res  sva  se  odpravila  proti  Monte  Carlu  in  nenadoma  zagledala  japonski  vrt.

»Sva  pa  res  dobra  raziskovalca, Savica,« in  oba  sva  se  nasmejala. Slikala  sva  se  v  vrtu,  na  mostovih,  v  hiši  in  na  skalah.

»Sva  pa  res  pametna,«je  rekla  Sava, ko  sva  počivala  v  baraki.

Tako  je  minil  tretji  dan  najinega  potovanja.

 

 

5.poglavje

 

S  Savo  sva  spoznala  vse  sopotnike  v  našem  avtobusu,  jaz  pa  sem  se  dobro  spoznal  s  prijateljico  Katarino,  s  katero  sva  se  velikokrat  slikala  ob  Azurni  obali,  in  po  poti  domov  igrala  kvatro.  Zdelo  se  mi  je,  da  sem  se  tako,  kot  je  Mali  princ  imel  lisico  za

prijateljico, sprijateljil  tudi  jaz  s  Katarino.  Vendar  ko  sva  zjutraj  pospravljala  s  Savo  za  pot  domov  in  odšla  na  razgledno  ploščad,  s  katere  je  bil  prelep  razgled  na  Nico  in  okolico,  sem  čutil,  da  je  sestra  moja  vrtnica,  za  katero  odgovarjam.

Tudi  po  poti  domov  sva  s  Savo  spala  drug  pri  drugem  v  naročju.  Ko  pa  mi  je  Katarina  zaupala  svoj  naslov  in  jaz  njej  svojega,  sem  se  spomnil  lisičinih  besed:

»Kdor  hoče  videti,  mora  gledati  s  srcem. Bistvo  je  očem  nevidno.«

Želim  si  in  upam,  da  bom  za  Savo  lahko  še  velikokrat  odgovarjal  in  da  sva  se  v  Nici  ponovno  rodila.  Rad  bi  pa  spoznaval   tudi  prijatelje  ne  glede  na  spol,  starost,  vero,  raso,  jezik  ali  družbeno  okolje.

 

GREGOR KRALJ